Fakin(g) ne – ministru na pot

Oh ta naslov. Lepo je, če se začne z opravičilom, spodobi se, da je obžalovanje pristno. O tem kdaj drugič. Trenutno ni pogojev.

Ko ne gorim izgorevam. Nič na recept, piše v podnaslovu bloga. Poletja je konec in očitno je čas je za spremembo, vsaj v drugem delu zapisa.

Nič na osebni recept je nova realnost. Osebni? Kaj je to? A je to ekskluziva rezrevirana za zdravnike? Mimo pravil, neka kraja skupnega?

Nič hudega sluteč sem dvakrat šel mimo. Nekaj o osebnih receptih, že v imenu nosijo nek slab prizvok. Osebno pač razumemo kot jaz imam in ti ne. Mini novička v biltenu naše zbornice, ki ga redko natančno prelistam, priznam, me je v tretje rahlo vznemirila.

Osebno ni pravi izraz, posebna listina ZZZS, ki ima enak pomen kot recept, je pravi izraz.

Krvni tlak, ki je po občutku sodeč prestopil meje normalnega, bi si verjetno lahko znižal (doktrinarno vprašljivo), če bi lahko odšel v lekarno in si predpisal ustrezen antihipertenziv. Ali kaj drugega. Ne morem, ne več.

Hvala Skupščini ZZZS in hvala ministru, ki se je s tem strinjal.

O čem govorim?

Zdravniki, od opravljenega strokovnega izpita dalje, ki nam, po šestih letih študija (5775 ur) in opravljenem sekundarjatu (6 mesecev – 1 leto), nalaga dolžnost in odgovornost, da ukrepmo ob nujnih, življenje ogrožjujočih stanjih, zdaj in takoj, doktrinarno ustrezno, kot se pač spodobi (več o programu, znanjih in veščinah je dostopnih na linku), še slaba dva tedna sebi in družinskim članom zdravilo, ki se izda samo ali tudi na recept, lahko predpišemo sami.

Doma, brez obiska in obremenjevanja ambulante ali izbranega zdravnika (največ 30 receptov na leto). Kaj je s tem narobe? A dobijo nekaj česar sicer ne bi? Česar ne more vsak? Ne. Za strokovnost gre, enako strokovnost, ki je podlaga vsemu kar smo za vse naše bolnike in, ki zmanjšuje stroške skupnega.

Za dvoličnost gre. Za bolnike v ambulanti sem dovolj varen in kakovosten, zase ne. Tudi za mamo ne. Tako pravita ZZZS in minister za zdravje.

Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je na 4. redni seji 17.9. letos sprejela spremembe in dopolnitve pravil, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje. Del teh sprememb je tudi ukinitev, kot že rečeno, receptov za osebno rabo za del zdravnikov. Nova pravila začnejo veljati 15 dni po objavi v Uradnem listu RS.

Uradni list je seveda objavljen. Za natančne – Uradni list RS številka 64, 28.9.2018, stran 9690, 108. člen.

Po pripravništvu sledi specializacija, tudi naslednjih 4-6 let lekadola, lastni mami, in mame imamo radi in jim, ne samo po profesionalni etiki, želimo vse dobro, ne morem predpisati. Nič več osebnega recepta za mamo. Kljub vsemu še vedno računam na nedeljski štrudl. Sem preveril. Ker ne gre za uslugo. Ker ne gre za krajo. Ker ne gre za neetiko. Ker ne gre za manj za vse. Edini manj je manj gneče pri njenem izbranem zdravniku. To je za vse. Manj stroškov, več racionalnega, več normalnosti. Normalnosti nam vsem manjka.

Osebni recepti se za nas ukinjajo. Tako, direkt, brez romantike. In brez argumentov, ki bi pili normalnost ali z njo vsaj ne bi bili skregani. Osebni recepti se ne ukinjajo za vse zdravnike, ukinjajo se za tiste na začetku. Večletnem začetku. Zveni logično.

Je logično?

Ni. Razen, če za presojo uporabimo klasično brezsramo gostilniško logiko. Samo nedodelana gostilniška logika lahko sproducira tak predpis.

ZZZS govori o varnosti, bližnjih ki jim mladi napišemo recept, no, ne recept, osebni recept.

Ni odveč poudariti, da smo ob predpisu, z lastnim imenom, vezani na tista ista, in za vse enaka pravila, kot sicer veljajo za vse ostale recepte, ki jih vsakodnevno pišemo, po novem klikamo, na tone. Na tone ton. Stopnjujem pač, da bo prepad jasen, ali vsaj da bo propad normalnega primerno očiten.

Recepte pišemo ker je to naša naloga, ker je to odgovorno, ker je to varno, kakovstno in primerno. Kot družba smo se odločili za tak sistem, medicina se je odločila za tak sistem. Zdravstvena (ne)obravnava ima posledice. In receptov vsakodnevno ne pišemo samo svojim družinskim članom, pišemo jih vsem, ki jih glede na klinično presojo rabijo. In vsakič prevzamemo vso odgovornost, ki si jo je vesolje od velikega poka dalje, izmislilo.

Zdravnik je zdravnik 24ur. Je več kot recept. Mladim je država septembra letos prepovedala biti zdravnik za svoje bližnje. Za to nismo sposobni. A ima kdo na ZZZS ali ministrstvu pomisleke o varnosti, o kakovosti, o primernosti, ko gre za pisanje receptov v ambulantah kjer vsakodnevno delamo? Je kdo v tem primeru kaj ukinil? Je kdo kaj naredil, da bo obravnava varna? Razen zdravnikov pripravnikov in specializantov samih, ki so dolžni delati v pogojih, ki so praviloma pravo nasprotje vsega recitiranega?

Prosim, da me minister na urgenco pride držat za roko, jutri delam od 7.00 do 21.30.

Pa dobro, jutri je sicer ponedeljek a bodo osebni recepti še vseeno varni, kot vsa zadnja leta. Čez dva tedna to, za nas in naše družinske člane, ne bo več varno, ne bo kvalitetno, ne bo primerno. Seveda bomo lahko še naprej pisali neosebne recepte, izraz sem si pravkar izmislil.

In vsem našim bolnikom bomo od našega prvega delovnega dne pa do penzije pisali vse recepte, ki jih bodo rabili. Prav je tako.

Odslej bodo osebne recepte pisali samo zdravniki z licenco. In upokojeni zdravniki. Ne mladi, najmlajši zdravniki, ne specializanti. Mladi zveni po dudi in plenicah, če so leta pomembna – za ilustracijo, lahko vozimo avto, lahko volimo, lahko smo poslanci, če bi bili v sosednji Avstriji bi bili predsednik vlade. Lahko nas tožijo na sodišču, lahko nas zaprejo. Ne, to nismo tisti, ki nimamo nobene odgovornosti in imamo visoko plačo. To smo oni drugi. Kontra prvim.

Hvala za to.

A gre za privilegij? A gre za neupravičeno parikranje na mestu za invalide? A gre za darilo države in davkoplačevalcev? A gre za strokovnost? A res gre za varnost?

Itak ne.

Kdorkoli bi se resno želel ukvarjati s temi vprašanji bi recepte pustil na miru. Tam do konca sveta, morda bi jih ukinil 5 minut pred vesoljnim potopom, po tem, ko bi postoril vse drugo, to bi razumel.

Kdorkoli bi želel kaj reči o kakovosti bi zagotovil, da na urgenci ne zmanjka rjuh, da se pacienta normalno pokrije. Skupščina ZZZS in minister, ki je k predlogu sprememb pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja dal soglasje, sta ubrala drugo pot. Spravila sta se na mlade zdravnike, frontalno.

Aja, saj v skupščini nas ni. Tam so predstavniki interesov delodajalcev, delojemalcev, upokojencev, sindikatov itd. Predstavnikov interesov mladih, kajšele mladih zdravnikov, ni.

A je naš interes osebni recept? Ni. Niti lanskih še nisem dvignil, letošnjih tudi ne.

Za odnos do problemov gre. Za ukvarjanje s prioritetami. Ne dvomim, da je v zadnjih spremembah pravil veliko dobrih rešitev, podtaknili so pač gnilo jajce. Taktično, ne gre za nov izzum.

Gre za podrejanje zdravnikov na začetku poklicne poti, disciplinski ukrep. Z disciplinskimi ukrepi mladi znamo, tudi s tem bomo.

Gre za nezaupnico mladim. Istim mladim, ki jih Avstrija sprejme z Wilkommen, ki jih razvite države sprejmejo, ker so dobri.

Za napoved načina lotevanja težav gre. To me skrbi. Modus operandi. Se kdo še spomni zdravstvene reforme? V določenem trenutku je besedna zveza izginila z obličja političnega besednjaka, pogovarjati smo se začeli o reformnih zakonih, nato o ukrepih in nato je v tišini političnega kupčkanja ostal le še zvok črikov, in poletje je šlo. Več poletij.

Težav, ki daleč presegajo konkretnost zablode v tem primeru je veliko. Za obseg in način izvrševanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja gre, za način kako se pogovarjamo o skupnem, za milijarde.

Za vse nas. Zaslužimo si boljši sistem sprejemanja odločitev. Zaslužimo si preklic te neumne odločitve. Minister, preberite kaj ste podpisali.

Za avtonomijo zdravnikov gre. Ne za recepte.